Delati sodobno, po vzorcu dobrih izkušenj – tudi Sokolskih! Avtor: Andrej Pregelj

DELATI  SODOBNO – PO VZORCU DOBRIH IZKUŠENJ – TUDI SOKOLSKIH 

 

Andrej PREGELJ

V Sloveniji je okrog 21.000 društev, v katerih deluje ogromna armada prostovoljcev, ki jih tja veže ljubezen do posamezne izbrane dejavnosti. Ti ljudje pomenijo veliko moč narodove skupnosti, kajti njihova energija se bolj ali manj usmerja tudi v njihovo okolje.
Med njimi delujejo tudi sokolska društva, ki so povezana v Slovenski sokolski zvezi in med njimi je tudi naše bežigrajsko. Celo življenje sem njegov član. Ukvarjamo se predvsem s telovadbo, sicer pa smo odprti za najrazličnejše dejavnosti. Vključujejo se vse generacije posebno pozornost pa poleg gimnastike posvečamo splošni vzgoji mladine. Tako so na društvo – na njegove skrbi in uspehe – pogosto vezane cele družine, otroci s starši in starimi starši. Eni in drugi se pri tem brusimo in navajamo na gradnjo medsebojnih odnosov in na odgovornost. Tak način delovanja, kjer se članstvo spoznava s skrbjo za obstoj (in za napredek) društva, je odlična šola za delo v državi, v domovini. Prav to pa je eden od pomembnih elementov sokolske misli, sokolskega namena, sokolskega delovanja.

V brošuri Slovenskega šolskega muzeja sem našel en zapis iz 1863, ko se je pri nas sokolstvo šele začelo. Piše: “Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe slabši. Časi so takšni, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo boljše vzgoje otrok.”   V društvih imamo težave. Ni enostavno učiti in spodbujati mlade, da se ukvarjajo s stvarmi, ki so naporne. Če hočeš privzgojiti vrednote, moraš za to nekaj žrtvovati in to ni enostavno. Mladi se ukvarjajo s stotimi stvarmi, ki jih vlečejo stran, tu pa naj bi bili urejeni, stali v vrstah, poslušali, spoštovali starejše, se učili in bili zraven zadovoljni, da bodo znali svojim vrstnikom povedati, da so sokoli in da jih ni sram. Naše delo dosega visoko vrednost.

V članku glede izobraževalnega tečaja za češke telovadce iz 1908 piše: “V Sokolu gojimo moč. Moč je mati odkritosti. Zakaj? – Močnemu se gnusi biti zvijačen. Razuzdanec ni zmožen velikega dela. Z neprestano vadbo se učimo vztrajnosti, ki je mati vseh uspehov v življenju. Težje vaje nas nauče: ne umikati se oviram, dokler jih ne premagamo. Z vajami pogumnosti in z drugimi vajami moči se naučimo najlepše čednosti, ki krasi moža:
hrabrosti. Resnično ni zoprnejše prikazni, nego je strahopetnež. Z našimi zahtevnimi tekmovanji si ujeklenimo voljo in treniramo odpornost.”

Sokolstva društva so bila zelo hierarhično urejena. Vredni ljudje so bili na vrhu, mladi naraščajniki pa so se učili. Zanje smo zelo skrbeli, ker so iz njih zrasli vrednejši ljudje. Ta enotnost in razčlenjenost ureditve predstavlja državo v malem.

Živeti v Sokolu pomeni biti pod vlado tistih načel in zakonov, na katerih je zgrajena družba in urejeno javno življenje, zato je sokolska šola primerna za funkcioniranje katerekoli skupnosti. V neprestanem sodelovanju z drugimi brati sokoli vadijo živeti v družbi, učijo se pokoravati družbeni ureditvi, spoštovati predpostavljene, spoštovati nasprotna mišljenja, spoznavati svoje pravice in dolžnosti ter se učiti največje čednosti državljana, to je delati tudi za domovino. Najmočnejše orožje za vzgojo je naša disciplina, ki je slovenskemu narodu prinesla že veliko  uspehov. Disciplina je najvitalnejši del celote. Kjer celota živi brez discipline, pravimo, da je zdemoralizirana; spremenja se v divji kaos, bojujoč se sam proti sebi. Disciplina in njena sestra samodisciplina sta lepilo vsake družbe. Obvladovanje enostavnih in vedno težjih telovadnih prvin je za mlade privlačno in jim pomeni stalen izziv. Na ta način jih spodbujamo, da hodijo na vadbo, ker se nekaj naučijo, da bodo lahko ponosni pred sošolci ali pred tistimi, ki niso na tej vadbi. Pojavi se zdrava tekmovalnost. Naš ata Derganc je temu n rekel “bratska foušija”. To je gonilo razvoja. Biti moraš prijatelj, spoštovati moraš sotekmovalca, hkrati pa te notranja zavist (ki ni zlobna) žene, da več treniraš in da postajaš boljši.

Gimnastika s svojimi nad 3.000 prvinami je neizčrpen vir vaj za vse ravni znanja in za vse starostne skupine. Uvajanje mladih v vodenje, da vodijo še mlajše, pride dobro do izraza. Tistemu, ki mu je zaupano vodenje, v začetku seveda pod mentorstvom, je na to zelo ponosen. Takrat se pričenja zavedati svojega znanja in neznanja ter odgovornosti, ki mu je bila doslej povsem tuja. Ob skrbnem delu vodnik tudi sam raste. Dober vodnik je velika vrednota za društvo, družino in domovino. Ko pelje svojo vrsto na tekmovanje, skuša z njo
doseči dober rezultat za društvo. Njegovo prizadevanje in odgovornost varovanci opazijo in nehote se jim v srca vgrajuje spoštovanje.

V društvu so cenjeni vsi člani, tudi tisti, ki jim šport ne gre najbolj od rok. Imamo jih radi, ker vemo, da se bodo lahko izkazali na druge načine – na primer kot organizatorji pri družabnih aktivnostih in pri prostovoljnih akcijah, ali kot kulturniki s pripravo izobraževaln večerov in s prispevki za društveno glasilo, kot oblikovalci in računalničarji z urejanjem spletne strani, z urejanjem letakov, plakatov, razstav in podobno. Za bolj sposobne pridejo v poštev težje naloge: obveščanje članstva o zgodovini društva, o naporih za nastanek naše slovenske države, o vrednih ljudeh iz naše preteklosti in vzornih vodnikih, o sokolskih krepostih, o zavedanju odgovornosti, pripadnosti društvu in podobno.

 

Vodstveni člani, ki so zrasli iz vodnikov, imajo društvo radi. Za dobro usmerjanje, preverjanje izvršitve dogovorjenih stvari, za vodenje financ je treba veliko načrtovanja, razmišljanja in komuniciranja. Če člani velik del teh dejanj opravljajo prostovoljno, je to veliko vredno za društvo in za družbo. Če društvo dobro dela, to opazijo starši in vodniki. Njihovo samozaupanje raste. Društvo pridobiva na vrednosti in samozavesti, družba začne spoštovati sokolstvo.

Sokolstvo ni samo zgodovina, ampak je zaradi ogromno izkušenj in napotkov velik potencial za celotno družbo. V Sokolski zvezi Slovenije je veliko takih društev. Želimo si, da bi jih bilo še več. Tudi kultura je pomemben del sokolstva, ne samo šport.

Včasih je bilo TVD Partizan telesno vzgojno društvo, sedaj se v nazivu beseda “vzgoja” izpušča (društva so sedaj le športna), kot da je samo po sebi umevno, da mladina že s športom pridobi tudi nekaj dodatne vzgoje in kulture.  To je že res, res pa je tudi, da mnogi obiskovalci športa niso imeli priložnosti slišati za oliko in mnogi le slabo poznajo družbene in življenske vrednote. Zato je pomembno je, da se v društvih, ki naj bi skrbela za zdrav duh in za zdravo telo ukvarjamo tudi z vzgojo. Pri vadbi imamo veliko priložnosti, da se mlade sočlane na to opozarja. Če želimo postati dobro društvo, je to nujno.